Postati milijonar v eni minuti

Kdaj ste zadnjič poglobljeno razmišljali o svojem odnosu do denarja?Če še niste, je čas da to storite, kajti odnos do denarja je ena najpomembnejših stvari v življenju in zgovoren odraz naših osnovnih prepričanj o sebi in stvarstvu. Je tudi pokazatelj ravni našega duhovnega razvoja.

Denar je oblika energije, izražena v konkretizirani, lahko tudi otipljivi obliki, saj odraža količino vloženega dela oz. neko vrednost, za pridobitev katere je bil potreben določen trud. Velika količina denarja je povezana z veliko količino energije, ki pritiska na imetnika, zato nas posedovanje velikih količin denarja, hočeš ali nočeš, obremeni. Kdo si domišlja, da je sposoben brez velikih pritiskov nositi breme velike energije, ki nikoli ne miruje?

Prepričanje o pomanjkanju

Odnos do denarja odseva naš odnos do izobilja in pomanjkanja. Je pomembna postavka na poti našega duhovnega razvoja in osebnostne rasti. Veliko stvari v življenju je povezanih s to obliko energije, zato nikakor ni vseeno, kakšen je naš odnos do nje. A ta odnos je največkrat napačen: večino zanima le vidik prejemanja denarja. Veliko manj smo navdušeni, ko je treba denar dajati. Na denar gledamo kot na sredstvo, ki ga je treba (čim več) kopičiti in čim manj dajati, da bi ga za nas ostalo več. Le tako naj bi si zagotovili dovolj materialnih dobrin za lagodno življenje.

Koncept izobilja povsem napačno zamenjujemo s kopičenjem, kar naj bi uresničili tako, da prejemamo več kot potrebujemo, pomanjkanje pa enačimo z (raz)dajanjem denarja, kar naj bi pomenilo zmanjševanje izobilja in s tem predstavljalo nevarnost (več kot ga damo drugim, manj ga ostane nam). Večina se neprestano trudi in išče vse mogoče načine, da bi se dokopali do denarja. Takšno razmišljanje je odraz globoko zakoreninjene predstave o pomanjkanju: več denarja potrebujemo zato, ker bi radi revščino, ki naj bi bila naše osnovno stanje, spremenili v obilje.

Ker smo prepričani, da se moramo ves čas spopadati s pomanjkanjem, je treba ves čas nadzirati, kako trošimo denar in se truditi, da pride k nam.Prepričanje o tem, da je naše osnovno stanje pomanjkanje, nas sili k odpravi tega neprijetnega stanja – k neprestanim nakupom. V (notranje) obilje se torej želimo prepričati z (zunanjim) kopičenjem dobrin. A to nas vedno pusti prazne, saj s predmeti ne moremo nasititi naše duše. In tako naše nezadovoljstvo terja vedno večje nakupe, vedno dražje predmete, ki obenem terjajo od nas vedno večje žrtve. Postanemo ujetniki prepričanja, ki je lažno.

Manj ko podarjamo, bolj postajamo kultura, ki zadovoljuje potrebe zgolj enega. S tem krepimo predstavo o svoji ločenosti od drugih in Stvarstva, kar je odmik od resnice. Vse bolj vstopamo v svet fantazije, ki stvari vse bolj zapleta, nas pa oddaljuje od našega bistva. Tako se nezadovoljstvo v nas vse bolj poglablja. Ko se zavemo pomena dajanja, se navidezni svet razblini, ker nima več mentalne hrane.

Bistvo je v dajanju

Zadrževanje in kopičenje denarja odraža strah za našo usodo, utrjuje v nas prepričanje, da “nikoli ni dovolj”, zato se izogibamo darovanju tudi takrat, ko imamo bogastva v resnici več kot dovolj. Če prejemanje običajno pospremijo težave in strahovi, ki se vlečejo v prihodnost, pa podarjanje pospremi dober občutek, ki se nikoli ne konča. Bistven je notranji občutek obilja, ki sproži radost, zadovoljstvo in izpolnitev. Ko se zavemo pomena dajanja, s tem pridobimo ključ za programiranje svojega obilja.

Radost nam lahko prinese le tisto, kar podpira pozitivno predstavo (o našem izobilju) in ne negativne (o pomanjkanju). Naša pozornost mora biti usmerjena k dajanju denarja, ker to krepi zavest, da je tega dovolj. To ne pomeni razsipnosti, pač pa razumno in obenem dobrosrčno razpolaganje z njim. S tem postanemo pretočni, se razdajamo.

Z vsakim dejanjem darovanja – brez pričakovanja povračila (!) – dokazujemo sami sebi, da živimo v izobilju, da imamo torej dovolj, da lahko obdarujemo tudi druge. To seveda ne velja, če ob darovanju pričakujemo protiuslugo, nekaj v zameno.

Pričakovanje ustvarja zastoj, blokado in izniči morebiten dober namen. Povsod v naravi se srečujemo s kroženjem energije. Življenje je energija, ki nikoli ne miruje. Mirovanje pomeni smrt. Tudi na denar bi morali gledati kot na energijo, ki je ves čas na razpolago in obenem v gibanju – energija denarja se pretaka kot voda.

Neprestan nadzor denarja je odraz nepravilnega odnosa do njega, saj s tem njegov tok zaviramo. Če smo prepričani, da ga bo vedno dovolj, ko ga bomo potrebovali, ni nobene potrebe, da bi prežali, koliko ga imamo. Neprestana skrb in nadzor sta odraz strahu pred pomanjkanjem, zato nista dobrodošla. Za zagotovitev kroženja denarja se je treba osredotočiti na dajanje in ne na sprejemanje ter zadrževanje.

Takoj ko pričnemo živeti kot dajalci in darovalci, obilje postane nujna sestavina našega življenja. Sprožimo tok energije, ki ima neizogibne posledice: dajanje v nas ustvarja nekakšen vakuum, ki pritegne energijo (denar) iz okolice. Tako se zgodi, da nam denar začne pritekati iz povsem nepričakovanih virov, in pogosto prav takrat, ko ga potrebujemo.

Pomemben je motiv

Ko trošite, se poizkusite osredotočiti na vse, ki sodelujejo kot prejemniki, ne le primarni temveč tudi sekundarni. Ko plačate neko blago, pomislite na delavce in vse druge, ki so sodelovali pri njegovem ustvarjanju, transportu in trženju ter bodo poplačani z delom vašega plačila. Tako prejemnike vašega plačila – tiste, ki ste jih osrečili – izdatno pomnožite.

Tudi pri plačilu položnice z davkom pomislite na to, da bo ta vaš prispevek napajal tudi obsežno socialno kolesje in da bo kaka drobcena kapljica naposled prišla nazaj k vam. Vsako plačilo je tako samo-predstava, ki utrjuje vaše prepričanje o lastnem izobilju.

Ste vir, iz katerega teče denar kot dobrodejna energija, in ne ponor, kjer usahne. Ni pomembno, koliko darujete; tudi nekaj centov drobiža, ki jih pustite trgovcu, je zgovoren znak, da imate dovolj (obilja), da si to lahko privoščite. Pomemben je motiv v ozadju in ne znesek, ki ga darujete.

Motiv razsvetljenega človeka v življenju je – podariti drugim, kar ima, osrečiti drugega, če le more. Natanko to namreč vesolje nameni tudi njemu. Z vsakim svojim dejanjem izpričujte, da se vam ni potrebno bati pomanjkanja. To pa seveda ne pomeni, da morate postati razsipni, neodgovorni in lahkomiselni.

Kdor se zave povedanega, se v njem zgodi miselni preobrat, ki njegovo miselnost o obstoju pomanjkanja nadomesti s prepoznavo obilja okrog njega. Iluzija o pomanjkanju je eden poglavitnih generatorjev naših strahov. Iz tega prepričanja smo ustvarili celo drevo različnih izpeljanih prepričanj, ki še kako močno oblikujejo naše življenje. Iluzija pomanjkanja pa je izpeljanka iz še temeljnejših iluzij potrebe in ločenosti od Stvarnika, ki sta primarna generatorja strahov. Ko se zavemo, da se od Stvarnika nikoli nismo ločili, temveč smo njegov neločljiv del, se sesuje tudi iluzija pomanjkanja; kaj bi namreč Stvarniku, ki je ustvaril (in je) prav vse, kar obstaja, lahko manjkalo, kaj bi lahko prizadelo njegovo obilje in srečo?

Ko naša dejanja pričnemo usmerjati v smer predajanja in darovanja, pritegnemo vse pozitivne elemente stvarstva, ki pričnejo sodelovati v naši igri. Denar postane vir praznovanja in ne skrbi. Materialne kategorije v življenju igrajo le manj pomembno, podrejeno vlogo; pomembne so duhovne stvari, kajti one so motor vsega, kar se dogaja. Velik znesek na bančnem računu in še tako velika vrednost premoženja nista nikakršen dokaz obilja. Največji bogataš je v resnici velik duhovni revež, kajti njegova žeja po prejemanju je nenasitna, s tem pa tudi njegovi strahovi. Obenem pa je lahko velik (duhovni) bogataš tisti, ki nima nikakršnih materialnih skrbi in dobro ve, da se bo zanesljivo našlo nekaj, da ne bo ostal lačen ali kako drugače nepotešen.

Če denar dajete s srcem, se ni bati, da bi ne prišel nazaj k vam. Eno od sporočil filma Skrivnost je, da vse deluje po zakonu privlačnosti: v življenje pritegnemo prav tisto, o čemer razmišljamo. Vesolje brez tehtanja uresničuje vsako našo dovolj izdelano miselno predstavo, ki je le oblika energije. Če tuhtamo o revščini, bedi in pomanjkanju, jih bomo pritegnili. Če si v glavi slikamo življenje v obilju, ga bomo prej ali slej tudi živeli.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *